Dnevnik (#1) – Moj obilen koprski vikend

By : | 1 Comment | On : julij 25, 2017 | Category : Dnevnik

Dnevnik #1

 

Minili so že 4 meseci mojega zdravega načina prehranjevanja in v tem času sem izgubil 15 kilogramov in kar nekaj odstotkov maščob. Trebuh je postal raven, trebušne mišice so postale vidne in končno sem zadovoljen z mojo postavo. V teh 4 mesecih sem seveda imel nekaj tako imenovanih »cheat day« in znalo se je zavleči tudi v dvodnevno nažiranje z nezdravo hrano. Se je pa potem vse končalo s slabo vestjo in tednom dni še intenzivnejše vadbe ter še bolj zdravega prehranjevanja. Pred dvema tednoma sem imel takšno dvodnevno obdobje in končalo se je s 5 kilogrami viška v meni. Seveda ni šlo za maščobo temveč večinoma za vodo, ki so jo nase vezali ogljikovi hidrati, ki sem jih zaužil v presežkih. Jufka, čevapčiči, lazanja, cel pladenj krompirja ter sladkarije so pustili posledice v napihnjenosti ter teži. Pa vendar se je stanje po nekaj dnevih vrnilo na prejšnjega oziroma sem imel še kakšen dekagram manj kakor prej. Vrnil sem se na zdrav način življenja in nadaljeval po začrtani poti vse do preteklega vikenda, ko smo s prijatelji dopustovali v Kopru.

Dan odhoda se je začel kakor po navadi. Za zajtrk skodelica ovsenih kosmičev in manj mastnega mleka, malo banane ter kapučino. Sledil je odhod do železniške postaje, kjer naj bi kupili karte za vlak vendar je prišlo do sprememb in namesto z vlakom smo potovali z busom. Naj omenim, da je bilo v načrtu potovanje s kolesom od Ljubljane do Kopra pa sem ostal brez kolesa, medtem ko je kolega uspešno v 8 urah prekolesaril 116 kilometrov in nas pričakal v Kopru. Malce pred 12 uro smo prispeli v Koper. Jaz, kolega ter najini boljši polovici. Lačni, smo se usedli v najbližji »fast food«, kjer so si privoščili obrok, jaz pa sem se z nekaj težavami zadržal in načrtoval obisk kakšne trgovine, kjer si bom kupil svojo malico. Po obroku smo se odpravili v hostel ter na plažo. Na vsakem koraku pekarne, fast food, sladoledi… Le s težavo sem se upiral vsemu. Prvi obrok je sledil šele pozno popoldne, ko sem v lokalni trgovini kupil dve pirovi štručki ter piščančja prsa. Najedel se ravno nisem ampak bolje to kot nič. Kasneje, proti večeru sem zaužil enak obrok in to naj bi bilo to. Zvečer smo se seveda odpravili po mestu. Sam sem se v času diete odpovedal vsem nezdravim pijačam torej tudi alkoholu. Ob obali je bila prva stvar, ki sem jo zagledal (in tudi zavohal) stojnica s hot dogi ter palačinkami. Gremo naprej.  Z velikim dnevnim kalorijskim deficitom, sem bil že kar dobro načet in lačen, ampak ob tako pozni uri je izredno težko najti kakšen zdrav obrok. In tako sem na prepričevanje prijateljev šel na masten in sočen cheesburger. Težko je opisati občutek, ki sem ga imel ob tem. Zame je to kakor droga. Še vedno lačen in ves navdušen nad okusom sem si hitro privoščil še enega dvojnega, ki sem ga že s težavo pojedel ampak, ker ga nisem jedel že zelo dolgo sem ga seveda »zmazal« do konca. Odpravili smo se nazaj na obalo in seveda se tokrat nisem mogel upreti še eni slastni in dišeči palačinki z nutelo. Naše potepanje se je zavleklo pozno v noč in zopet mi je zadišalo nekaj sladkega. Bližnji McDonalds je bil odprt in kaj kmalu sem v rokah držal dva sladoleda. Po vsej tej hrani sem se z zelo polnim želodcem odpravil na počitek. Spanja ni bilo ravno veliko in takoj zjutraj sem se vesel, brez slabe vesti zaradi včerajšnjega “prenažiranja” odpravil na kavo ter v pekarno, kjer sem si privoščil en srednje velik kos kebab pice, vmes polizal še kepico sladoleda ter se v zadnji pekarni pred našim hostlom ustavil še na jabolčnem zavitku. Malo pred poldnevom smo morali opraviti »check out« iz naše sobe. Pospravili smo torbe na varno ter odšli še na plažo saj smo imeli vlak šele ob osmi uri zvečer. Vmes sem spravil vase nekaj kepic sladoleda, en cheesburger ter nato v bližnji restavraciji še pico s pršutom ter vrček nefiltriranega piva. Pred odhodom na vlak še postanek v Mcdonaldsu, kjer sem vzel nekaj malega za na pot. Po dveh urah in pol vožnje domov sem se končno lahko vrgel na posteljo. Še prej pa skok na tehtnico in ta je pokazala 75 kilogramov. Zjutraj, pred odhodom, jih je kazala pet manj. Pred spanjem sem vase spravil še nekaj piškotov in nato zaspal.

Zjutraj sem se zbudil odločen, da končno neham s štetjem kalorij ter tehtanjem hrane. Jem kar je pač na voljo in to v normalnih količinah. Ob vseh treningih se ne bi smelo poznati. Pa sem kaj hitro začel s pretiravanjem. Pašteta, kapučino, nekaj arašidov ter piškotov, za kosilo čevapčiči in sladoled, čakalo pa me je še družinsko kosilo za praznovanje rojstnega dne moje tašče. Šli smo v restavracijo RCU, kjer smo ugotovili da je ravno danes zaprta. Gremo nazaj do avta in le-ta ne vžge. Po uri in pol vžiganja čakanja na pomoč in nato neuspešnega vžiganja na kable smo porinili avto po klancu in usposobili avto, da smo se odpravili nazaj proti Ljubljani. Sproti sem poklical v Jurmana in naročil hrano kar za domov, ki smo jo pobrali s prižganim avtom za vsak slučaj. Velika porcija kalamarov s pomfrijem in tatarsko je pošla v desetih minutah. Čez kakšno uro in pol še trojna porcija čokoladnih kosmičev z mlekom ter piškoti in zopet sem z bolečim želodcem ležal v postelji. Danes zjutraj tehtnica kaže že sprejemljivih 72,5 kilogramov, navkljub včerajšnjemu obilnemu dnevu. Do časa začetka pisanja tega dnevnika sem pojedel zopet trojno porcijo čokoladnih kosmičev z mlekom ter spil kapučino. Sedaj ko sem končal s pisanjem pa me že mika kaj sladkega. Upam, da se napadi volčje lakote umirijo, ampak kaj ko imam občutek kot da sem v 4 mesecih izpustil toliko hrane, okusi so novi, kakor da ne bi nikoli jedel česa podobnega in imam željo po tem da poizkusim čisto vse. Za kosilo me čaka doma pripravljena pica, ki je tudi nisem jedel že dolgo časa in vem, da bo hitro izginila s krožnika.

Čez podaljšan vikend sem pridelal velik kalorijski višek, kar bo treba omejiti, predvsem pri sladkarijah. Čez vikend pričakujte dnevnik oziroma poročilo o tem kako je minil teden, kakšna bo nova teža in kakšne posledice bodo vidne na mojem telesu. 

Share This Post!

Comment (1)